Družba obsoja zlobna, pokvarjena dejanja posameznika, vendar je to perspektiva žrtve, s katero se rajši in pogosteje poistovetimo. Kaj pa, če se postavimo v vlogo storilca teh dejanj? Sodba je torej odvisna od zornega kota opazovalca in od njegove perspektive.
Če gledamo nasilje skozi storilčeve oči, verjetno zanj obstajajo opravičljivi razlogi, konec koncev je samo človek. A kje so potem meje? Kaj je še dopustno? Je dovoljeno še tako zavržno dejanje? Lev Nikolajevič Tolstoj se je s tem vprašanjem ukvarjal v svojem nekoliko manj znanem delu, Moč teme (1886). Kronološko je delo napisal kasneje kot Ano Karenino (1873–1876) ter Vojno in mir (1864–1869), torej za nastankom njegovih največjih literarnih del. Uprizarjanje drame Moč teme je bilo v Rusiji do leta 1902 prepovedano.
Drama je postavljena v okolje najpreprostejšega sloja ljudi, zato so tudi vse oblike zla kar najpreprostejše in najbolj brutalne. A zavedati se moramo, da so to samo nekatere oblike izprijenosti in da se za njimi skrivajo zla nagnjenja, ki jih v svojem življenju zelo pogosto srečujemo v krotkejši obliki.
Kadar volkovi zla odvržejo svoje ovčje kožuhe, jih vidimo divjati tudi med nami. Divjajo z isto krvoločnostjo in močjo, ki jo je v svoji drami prikazal Tolstoj – s prvobitno pristnostjo in nagoto.
Aleš Podrižnik, režiser
